Jedro:

Tožniku je delovno razmerje pri toženki prenehalo zato, ker je kandidiral in bil izvoljen v svet delavcev. S tem je toženka zlorabila institut redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga kot povračilni ukrep zoper tožnika. Poleg 6. člena ZDR-1 je za presojo teže teh okoliščin, ki so privedle do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, relevanten tudi 89. člen ZDR-1, ki kot neutemeljeni odpovedni razlog izrecno določa tudi kandidaturo za funkcijo delavskega predstavnika in sedanje ali preteklo opravljanje te funkcije. V teh okoliščinah, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, je podana bistvena podlaga, ki je tožniku v korist pri odmeri denarnega povračila.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se znesek denarnega povračila v I/IV. točki izreka sodbe sodišča druge stopnje v višini 11.211,69 EUR zniža na 8.008,35 EUR.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške odgovora na revizijo v višini 240,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 28. 10. 2016, reintegracijo in reparacijo.
2. Sodišče druge stopnje je v točki I izreka pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da se razveljavi odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 10. 2016 (I.); da se pogodba o zaposlitvi z dne 25. 1. 2016 razveže z 31. 12. 2016 (II.); da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 7. 12. 2016, ampak mu je trajalo do 31. 12. 2016; da mu je toženka v roku 8 dni za to obdobje dolžna priznati pravice iz delovnega razmerja; da se v presežku (za poziv na delo ter za plačilo razlike v plači in drugih prejemkov, ki bi jih tožnik prejel pri toženki, in izplačanimi plačami in prejemki, ki jih je prejel pri drugem delodajalcu od 1. 1. 2017 do 30. 11. 2017) zahtevek zavrne (III.); da je toženka dolžna tožniku obračunati denarno povračilo v višini 11.211,69 EUR, od bruto zneska odvesti davke in prispevke, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi v roku 8 dni, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji zahtevek iz tega naslova (razlika do vtoževanih 28.830,06 EUR) pa se zavrne (IV.); da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka prvostopenjskega postopka v znesku 410,44 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti (V.) V točki II izreka je odločilo še, da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni od vročitve sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.375,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.
3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 156/2021 z dne 14. 9. 2021 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče pri odmeri denarnega povračila pravilno uporabilo določbo 118. člena ZDR-1.
4. Toženka v reviziji zoper del sodbe sodišča druge stopnje, ki se nanaša na prisojeno denarno povračilo, uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, in sicer 118. člena ZDR-1. Navaja, da je denarno povračilo v višini sedmih plač previsoko, ker se je tožnik takoj zaposlil in zamenjal že dve službi ter je bil ob odpovedi star 29 let, torej ni težje zaposljiv. Kop d.d. ni bil pravni prednik toženke, tega tožnik ni dokazal. Zato ne drži ugotovljena doba zaposlitve osem let, ampak je bil pri toženki zaposlen manj kot eno leto. Tudi če bi bil zaposlen osem let, je sodišče pri odmeri denarnega povračila odstopilo od ustaljene sodne prakse (VIII Ips 104/2017). Zato predlaga, da se reviziji ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.
5. Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga zavrnitev revizije.
6. Revizija je delno utemeljena.
7. Vrhovno sodišče na podlagi 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.
8. V primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi sodišče delavcu na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR-1 prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Po drugem odstavku 118. člena ZDR-1 sodišče določi višino denarnega povračila glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja.
9. Sodišče druge stopnje je pogodbo o zaposlitvi razvezalo iz razloga tožnikove daljše zaposlitve pri drugem delodajalcu ter tožniku prisodilo denarno povračilo v višini njegovih sedmih povprečnih plač v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo (1.601,67 EUR), kar znaša 11.211,69 EUR; vtoževano razliko do 28.830,06 EUR je zavrnilo. Upoštevalo je, da je bil tožnik pri toženki in njenem pravnemu predniku zaposlen skupaj osem let, da se je po prenehanju delovnega razmerja pri toženki takoj zaposlil pri drugem delodajalcu, zaradi česar mu je toženka iz naslova reparacije dolžna izplačati nadomestilo plače le za 24 dni, da tožnik ni bil prejemnik nadomestila za brezposelnost, ter da mu je delovno razmerje prenehalo zaradi očitno nezakonitega ravnanja toženke, ker je pri določitvi tožnika za presežnega delavca, ker je kandidiral in bil tudi izvoljen v svet delavcev, kršila 6. člen ZDR-1 (prepoved diskriminacije in povračilnih ukrepov).
10. Revizija izmed navedenih okoliščin, ki so bile podlaga odmere, posebej nasprotuje upoštevanju tožnikove zaposlitve pri toženki v trajanju osmih let. Trajanje zaposlitve je dejstvo, čeprav je lahko vezano tudi na pravnega nasledstvo ali spremembo delodajalca. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 371. člena ZPP), navedbe revizije, da tožnik ni dokazal, da bi bil KOP d.d. pravni prednik toženke, ni mogoče upoštevati. Enako velja za povsem novo toženkino navedbo, da naj bi bil tožnik pri njej zaposlen manj kot eno leto.
11. Revizija v zvezi s kriterijem možnosti delavca za novo zaposlitev poudarja, da tožnik ni težje zaposljiv, saj se je po odpovedi zelo hitro zaposlil. Opozarja na njegovo starost oziroma mladost (29 let ob odpovedi), kar je dejstvo, ki ga sodišče druge stopnje ni upoštevalo, saj se je v zvezi z navedenim kriterijem oprlo zgolj na dejstvo, da se je tožnik takoj oziroma že po 24 dneh od prenehanja delovnega razmerja pri toženki spet zaposlil pri drugem delodajalcu. Toženka v reviziji utemeljeno navaja, da sodišče druge stopnje te okoliščine tožnikove takojšnje zaposlitve pri odmeri denarnega povračila ni ustrezno upoštevalo.
12. Tožnik po prenehanju delovnega razmerja pri toženki ni bil prejemnik denarnega nadomestila za brezposelnost, sodišče pa mu je za čas od prenehanja delovnega razmerja do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi priznalo pravice iz naslova delovnega razmerja (reparacijo) le za 24 dni.
13. Tožniku je delovno razmerje pri toženki prenehalo zato, ker je kandidiral in bil izvoljen v svet delavcev. S tem je toženka zlorabila institut redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga kot povračilni ukrep zoper tožnika. Poleg 6. člena ZDR-1 je za presojo teže teh okoliščin, ki so privedle do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, relevanten tudi 89. člen ZDR-1, ki kot neutemeljeni odpovedni razlog izrecno določa tudi kandidaturo za funkcijo delavskega predstavnika in sedanje ali preteklo opravljanje te funkcije. V teh okoliščinah, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, je podana bistvena podlaga, ki je tožniku v korist pri odmeri denarnega povračila.
14. Upoštevajoč vse navedene okoliščine revizija pravilno navaja, da je sodišče druge stopnje pri odmeri denarnega povračila odstopilo od ustaljene sodne prakse, pri čemer se je tudi neutemeljeno sklicevalo na zadevo VIII Ips 104/2017, saj je bilo v tej zadevi denarno povračilo odmerjeno v višini šestih plač glede na delavčevo zaposlitev v trajanju 9 let, starost 47 let in slabe zaposlitvene možnosti, kar ni primerljivo z okoliščinami v tem sporu.
15. Sodišče druge stopnje je torej pri odmeri denarnega povračila zmotno uporabilo 118. člen ZDR-1. Po presoji vrhovnega sodišča je ustrezno denarno povračilo v višini petih tožnikovih plač oziroma v višini 8.008,8,35 EUR.
16. Zato je vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo in na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje delno spremenilo tako, da je prisojeni znesek denarnega povračila 11.211,69 EUR znižalo na 8.008,35 EUR. V preostalem je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).
17. Toženka kljub delnemu uspehu z revizijo krije svoje stroške revizije, ker gre za del spora o prenehanju delovnega razmerja, v katerem delodajalec krije svoje stroške ne glede na izid postopka (peti odstavek 41. člena ZDSS-1), tožniku pa je na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP in drugega odstavka 165. člena ZPP dolžna povrniti sorazmerni del stroškov odgovora na revizijo. V skladu z določili Odvetniške tarife je nagrada za to 450 točk, kar z 2 % materialnimi stroški in 22 % DDV znaša 336,00 EUR, glede na delež uspeha v revizijskem postopku pa 240,00 EUR.
18. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, PogodbeZakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 6, 89, 98, 118